Znane osebnosti
Zemlja naredi ljudi velike, ljudje pa naredijo zemljo veliko. Razmeroma majhno ozemlje, kot je vodnjansko območje, nam je dalo pomembna imena na različnih področjih delovanja. Spomnimo se nekaterih izmed njih.
Antonio Smareglia (Pulj 1854 – Gradež 1929) je bil znan skladatelj. Njegov oče je imel vodnjanske korenine. Prebivalci Vodnjana se ga zelo radi spominjajo, saj je v operi Istrska svatba (Nozze istriane) ovekovečil vodnjansko folkloro, običaje, tradicijo in avtohtono narečje. Smereglia je prav v času svojega bivanja v Vodnjanu, od leta 1894, v sodelovanju z Luigijem Illicem, ustvaril to znamenito lirsko dramo v treh dejanjih. Istrska svatba je njegova največkrat uprizorjena opera z znanimi liki, kot so Marussa, Bara Menico, Biagio, Lorenzo in Nicola. Po vrnitvi v Trst se je posvetil ustvarjanju nove smeri, imenovane "gledališče poezije". Čeprav njegove ideje niso bile vedno priljubljene v italijanski javnosti, je kljub temu ustvaril nekaj svojih najboljših del, in to slep. Svoje partiture je narekoval sinovom in učencem ter sodeloval z velikani, kot so Toscaninij, Lehár, Strauss in James Joyce.
Pietro Marchesi (Vodnjan 1862 – 1929) je bil eden izmed najpomembnejših Vodnjančanov, industrialec svojega časa in ustanovitelj lokalnega podjetja za oskrbo z električno energijo. Veljal je za pionirja mehanskih proizvodnih strojev, s katerimi je opremil mline, oljarne, žganjarno, tovarno kisa in tovarno testenin. Predstavil je prve stroje na parni pogon za žetev in mletje žita ter stiskalnico za oljke, za delovanje katerih je leta 1883 uporabil električno energijo. Leta 1883 je prvi v Istri napajal hiše v Vodnjanu z elektriko. Poleg svojih industrijskih inovacij je bil Marchesi tudi slikar, glasbenik in pisatelj. Znani so njegovi pejsaži,
marine, portreti in oltarne slike velike umetniške vrednosti. Prav on je za svojega prijatelja Smareglio ustvaril scenografijo za opero Istrska svatba.
Erminio Vojvoda (Vodnjan 1902 – Pulj 1991) je bil najvidnejši vodnjanski čevljar. Njegovo ime ni bilo znano le v Vodnjanu in Istri, saj so poleg Vodnjancev, ki so nosili njegovo obutev, to počeli tudi gospe in gospodje po vsej Evropi. Ta mojster je bil znan ustvarjalec številnih modelov visoke mode tistega časa. Njegove skice in načrti so se pojavljali v najpomembnejših evropskih modnih revijah, ki so izhajale v Parizu, Londonu, na Dunaju in Milanu. Danes lahko v Ekomuzeju Istrian de Dignan na Narodnem trgu v Vodnjanu najdete sledi njegovega življenja - orodja, kalupe, načrte, čevlje, slike, plakete in revije. Poleg tega, da je bil mojster svoje obrti, je bil tudi mojster tudi svojega hobija – kolesarjenja, zato njegovo ime najdemo tudi na zmagovalnem pokalu prve istrske kolesarske dirke – Giro Ciclistico dell’Istria meridionale.
Venerio Trevisan (1797. –1871.), tkalec in tapetnik, ki je poslikal vodnjanske cerkve
Rojen v Vodnjanu, Venerio Trevisan je izhajal iz družine tkalcev. Najprej se je izučil za tkalca in tapetnika, a ga je življenjska pot usmerila v umetnost. Slikarstva se je učil pri Gaetanu Grezlerju, veronskem slikarju, ki je leta 1818 prišel v Vodnjan, da bi poslikal novo župnijsko cerkev. Prav pod njegovim vodstvom je Trevisan začel svojo umetniško pot.
Svoje prvo večje naročilo je prejel leta 1826 – restavracijo oltarne slike sv. Ane. Od tedaj pa vse do šestdesetih letih 19. stoletja je ustvaril vrsto sakralnih del, večinoma za cerkve v Istri. Največ slik je nastalo za cerkve v njegovem rojstnem Vodnjanu, kjer so še danes ohranjena njegova najbolj znana dela: Sv. Filomena (1841), cikel Križev pot (1842), Izročitev ključev sv. Petru (1843), Kristusov krst, Brezmadežno spočetje in Sveta Trojica.
Njegova dela najdemo tudi v frančiškanskem samostanu v Pazinu (npr. Zadnja večerja, 1837), v župnijski cerkvi v Rovinju (Sveta Trojica s svetniki) ter v cerkvah v Marčani, Krnici, Hreljićih in Kanfanarju.
Trevisanovi portreti, čeprav tehnično nepopolni, izražajo izrazito karakterizacijo likov. Portret kanonika Giovannija Trombe (1846) in Portret don Pasquala del Cara (1852) sodita med značilna bidermajerska meščanska portreta – nekoliko naivna, a bogata v detajlih in s pridihom humorja. Njegovo delo predstavlja zanimivo mešanico lokalne tradicije, cerkvenih naročil in osebnega sloga.
Bartolomeo Biasoletto (1793.–1858.), farmacevt, botanik in ustanovitelj Botaničnega vrta v Trstu
Za razliko od Trevisana se je Biasoletto uveljavil na znanstvenem področju. Šolal se je v Vodnjanu, na Krku in na Dunaju, svojo kariero pa je začel kot farmacevt. Delal je v Vodnjanu, Reki, Trstu in avstrijskem Welsu. Prelomnica v njegovem življenju je bila smrt lastnika ugledne tržaške lekarne Orso Nero, ki jo je nato prevzel in spremenil v središče znanstvene in farmacevtske dejavnosti.
Sprva se je ukvarjal z zoologijo in mineralogijo, a ga je srečanje z nemškimi botaniki iz Regensburga v Trstu usmerilo v botaniko. Od takrat je intenzivno proučeval rastlinstvo Istre, Furlanije, Kvarnerja, Dalmacije in Kranjske, v sodelovanju s številnimi uglednimi evropskimi in domačimi znanstveniki.
Skupaj z Muziem de Tommasinijem je bil vodnik saškega kralja Friderika Avgusta II. med njegovimi potovanji po vzhodnem Jadranu v letih 1838 in 1845. Leta 1825 je ustanovil Botanični vrt v Trstu in bil eden od pobudnikov farmacevtskega društva. Med epidemijo kolere v 40. letih 19. stoletja se je dejavno vključil v boj proti bolezni, ki je terjala življenje njegove žene in hčere.
Biasoletto je objavljal v uglednih znanstvenih revijah, kot so Flora ratisbonensis, Isis in Linnaea. Leta 1841 je izdal knjigo o kraljevem potovanju – Relazione del viaggio fatto nella primavera del 1838... ter Escursioni botaniche sullo Schneeberg (1846). Čeprav je več rastlin začasno nosilo njegovo ime (npr. Trifolium biasoletti, Artemisia biasolettiana) ta poimenovanja niso bila uradno potrjena.
V znak priznanja je bil sprejet v več znanstvenih društev, med drugim v Botanično akademijo v Regensburgu in Vrtnarsko akademijo na Dunaju. Njegove raziskave so globoko zasidrane v floristični literaturi 19. stoletja.
Angelo Cecon (1830.–1873.), dobrotnik, katerega premoženje je Vodnjanu prineslo bolnišnico in šolo.
Med številnimi zgodovinskimi osebnostmi, ki so oblikovale identiteto Vodnjana, ima ime Angela Cecona posebno mesto – ne zaradi politične moči ali umetniške slave, temveč zaradi plemenite vizije, s katero je osebno družinsko tragedijo spremenil v trajno dobrobit skupnosti.
Angelo Cecon je izhajal iz ugledne trgovske družine, ki se je v začetku 19. stoletja iz Karnije preselila v Vodnjan. Zaradi svojega ugleda in sodelovanja v lokalni skupnosti je bil leta 1867 izbran za podestata Vodnjana, vendar je to funkcijo iz neznanih razlogov zavrnil. Umrl je mlad, star 43 let, kot vzrok smrti pa je bil naveden »marasem« – takrat pogost izraz za telesno izčrpanost in propadanje.
Tri leta pred njim je umrla njegova žena Lucia Teresa, Angelo je ostal sam z bolehavim sinom Antonijem. V skrbi za prihodnost svojega naslednika je leta 1873 napisal vizionarsko oporoko: če bo Antonio umrl pred dopolnjenim dvajsetim letom starosti in brez potomcev, naj celotno družinsko premoženje preide v last Vodnjana za ustanovitev kmetijske šole in bolnišnice za revne in bolne.
Žal se je to tudi uresničilo. Antonio je umrl leta 1883, še pred dvajsetim letom, s čimer je začela veljati očetova oporoka. Tako se je začelo novo poglavje v zgodovini Vodnjana – poglavje, v katerem je osebna tragedija postala temelj javne koristi.
Čeprav sta šola in bolnišnica prenehali delovati sredi 20. stoletja, duh dobrotnika Angela Cecona še vedno živi. V času, ko se vrednost pogosto meri z dobičkom, nas njegova zgodba spominja, da je pravo bogastvo tisto, ki ostane skupnosti – nekaj, kar presega posameznikovo življenje.
