I Bassi
“Bassi”, diskanti ljudske izročila Vodnjana so bili razglašeni za svetovno kulturno dediščino. Kulturna dediščina človeštva, tako diskant kot diatonična lestvica, je nematerialna zapuščina, ki so jo ljudje tega območja znali ohraniti s ponosom, skromnostjo in spoštovanjem dediščine svojih prednikov.
“Bassi” so bili razglašeni za kulturno dediščino Hrvaške, kasneje pa so bili vključeni na seznam UNESCO Značilnost vodnjanskega diskanta – bassa – je dvoglasno petje, najstarejša zvrst našega ljudskega petja, ki je sorodno istriotskemu ali istroromanskemu narečjemu, starodavnemu narečju, značilnemu za te kraje, ki izhaja neposredno iz srednjeveške latinščine. Prav tako tonski sistem, ki ni vedno temperiran in ga nekateri strokovnjaki opredeljujejo kot “orientalskega”, dejansko izvira iz verskega, srednjeveškega petja.
Oblika diskanta je enostavna, gre za lirsko pesem, enokitičnem dvostihu z dvema enajstzložnikoma, pogosto z rimo, ki po Baburdiju izvira iz obdobja 1200 – 1300. Izvaja ga moški glas (tenor ali bas), ki predlaga temo, sledi pa mu ženski glas (sopran ali alt) v intervalu kvinte, ki ga razvije v niz kratkih prehodov in sklene v oktavo. Vse skupaj določa verz v enajstih kiticah in spretnost pevca. Ob koncu dolge končne kadence vstopi ženski glas in nadaljuje petje v skladu po pravilih ornamentike petja, značilnih za ljudsko izročilo.
Diskant lahko izvajata tudi dva moška glasa, v tem primeru se imenuje duj (bas v dvoje). Vodnjanski diskant je ena najstarejših starodavnih oblik večglasnega petja v Evropi.
