Razkošje v ogledalu preteklosti - narodne noše Vodnjana, Galižane in Peroja

Oljčni nasadi in vrhunsko oljčno olje, zgodovinska mesta s čudovitimi plažami, suhozidi, kažuni, številne cerkve in sakralno bogastvo - vse to so razlogi za obisk vodnjanskega območja, ki vas bo še dodatno navdušilo s skrbno ohranjenimi folklornimi običaji.

Vodnjan, Galižana in Peroj ter drugi vodnjanski kraji še vedno ohranjajo nežen in arhaičen svet preteklih časov, stkan iz jasnih in slikovitih odsevov preteklosti. Zgodovina marljivega in veselega življenja, prežetega z duhovnostjo, se odraža v ohranjenih običajih, vsakdanjih in prazničnih predmetih, knjigah, glasbi, plesu in predvsem ljudskih nošah, ki presenečajo s svojo lepoto, barvami in slojevitostjo.

Obisk vodnjanskega kraja, še posebej v času praznikov, je priložnost, da vam vsak njen kraj pokaže dragoceno dediščino prednikov. Izjemna priložnost, da spoznate folkloro vodnjanskega kraja v njegovi najbolj svečani izdaji je zagotovo LERON, mednarodni folklorni festival, ki vsako poletje na vodnjanske ulice privabi domače in tuje folklorne skupine. LERON spodbuja multikulturnost, spoznavanje in spoštovanje folklornih običajev različnih narodov ter spodbuja kontinuirano ohranjanje folklornih običajev, kot pomembnega dela identitete.

Če želite takoj odkriti del te identitete, se z nami sprehodite po Vodnjanu, Galižani in Peroj ter spoznajte njihove nekdanje prebivalce, oblečene v svečano obleko, ki zavzema posebno mesto v zgodovinskih škrinjah vodnjanskih krajev. 

 

VODNJANSKA NOŠA – slojevitost, obrobljena s srebrno čipko

Preteklo je že 4000 let od nastanka Vodnjana, ki temelji na modrosti in harmoniji svojih prebivalcev. Avtohtoni prebivalci Vodnjana, ki se imenujejo Bumbari (čmrlji), so se odlikovali po samostojnem in originalnem duhu, bili so marljivi in religiozni, zelo so spoštovali naravo in njene spremembe. Vodnjan je stoletja živel, kot  homogeno, bogato podeželsko mesto s številnimi obrtniškimi delavnicami. Zaradi možnosti izmenjave različnih dobrin je bil samozadosten in neodvisen.

Vsi Vodnjanci so se med seboj poznali, družinske temelji so bili čvrsti, sporazumevali so se v specifičnem vodnjanskem narečju (favelà), ki ga je kasneje nadomestilo istrovenečansko narečje. Prebivalci so bili ponosni na svoje številne običaje, plesali so značilne plese, imenovane vilotta in furlana, vodnjanski folklor pa je temeljil na izvirnih pesmih, kot so bassi, ki jih je UNESCO razglasil za nesnovno dediščino.

Glavni instrumenti so bili violina in leron, avtohtoni instrument podoben violini, po katerem je bil poimenovan tudi omenjeni mednarodni folklorni festival. Glasbeniki so bili prvenstveno samouki. Bogato dediščino in običaje Vodnjana, s številnimi dejavnostmi, skrbno ohranja Skupnost Italijanov Vodnjan.

 

Vodnjanska ženska noša

Vodnjanska noša predstavlja eno od različic širokega beneškega območja, z najbližjimi primerjavami v bližji Furlaniji. Bogata in zelo slojevita, s prepoznavnimi pisanimi rokavi, je vedno vzbujala občudovanje in se je prenašala s pogodbami o doti, ki so jih sestavljali notarji in v katerih so omenjene tkanine in okrasne pentlje iz Benetk, čipke in dragoceni šali.

V svečano žensko nošo so spadale: braghise (bele spodnjice od lana ali konoplje, okrašene s čipko), cameisa (srajca s čipko okoli vratu in na zapestjih, z valovitimi in zelo širokimi rokavi), camisulein oziroma bustein (telovnik iz tkanine ali blaga jarko rdeče barve, s širokimi naramnicami), carpita (podkrilo iz belega, zelenega ali rdečega blaga, okrašena s preklopi, čipkami in vezeninami), brasarol (pisan in okrašen telovnik iz satena ali brokata), soca (težko, črno, gosto nabrano krilo, okrašeno s srebrno čipko in rdečo nitjo), manighe (pisani in okrašeni rokavi iz satena ali brokata, ki se vežejo na zadnji del rdečega telovnika), traversa (predpasnik iz svile ali prešitega damasta), sintour (pisan platneni ali usnjeni pas, okrašen s srebrnimi zaponkami), velo (nežni beli šal iz tila, prepleten čez prsi), tovajol (bela ruta za glavo), fasulito de fianco (velik bel izvezen robec iz lana, pripet, z vogalom, nad predpasnikom), fasulito de man (izvezen ali čipkasti robec, ki ga držijo na dlanu in je pritrjen ob prstanih), calse (nogavice iz bele preje ali volne) in scarpite (črni čevlji iz gladkega usnja).

Vodnjančanke so nosile tudi bogat nakit: dolge, debele zlate verige ali perlice (cordon venezian) in zlate uhane s tremi obeski (piroli), prstane in broške, obogatene z lazurnimi kamni in korali. Da bi bile hčerke čim bolj zaželene za poroko, je moral oče priskrbeti čim več zlatih predmetov. Najbolj domiselna pa je zelo dovršena pričeska dolgih las s kitami in kodri spetimi v figo (cogon), ki se začne z valovi (cape) in je bila okrašena z bogatim nakitom iz številnih lasnic – pianeta, pianetola, trèmoli, ciodi, curarice (večji in manjši filigranski srebrni meči, s cvetličnimi okraski in igle s ploščatimi glavami), ki so bile razporejene v obliki sončnih žarkov na zatilju, tako, da so spominjale na avreolo. Zanimivo je, da se dekleta v noši imenujejo marusse po liku iz opere Antonia Smareglie Nozze Istriana, ki je bila inspirirana z vodnjansko folkloro.

 

Vodnjanska moška noša

Svečana moška obleka (črna, rdeča ali bela) je bila seveda enostavnejša, a kljub temu zelo impresivna. Sestavljali so jo: cameisa (srajca iz lanu ali belega blaga z zelo širokimi rokavi), camisulein (rdeč telovnik, okrašen s tankimi trakovi, ki so se dvoredno zavezovali), braghe (črne hlače iz valjane volne), curito (črna volnena jakna z ovratnikom), fasuletein (bil vezen robec) in bureicio (vrsta dolgega plašča), v preteklosti pa so Vodnjanci nosili tudi čevlje in dokolenke iz naravnega usnja, imenovane buseighini.

 

GALIŽANSKA NOŠA – zaklad iz pogodb o doti

Galižana je eno od najstarejših krajev na območju Istre, značilna po ruralni arhitekturi iz istrskega kamna, katere naseljenost sega že v prazgodovinsko obdobje. Krasijo jo številne cerkve, za Galižance pa je bilo zelo pomembno, da so lahko nemoteno živeli in delali, kot kmetje in živinorejci, zahvaljujoč odsotnosti nalezljivih bolezni, ki so pustošile v 16. in 17. stoletju. Galižana ima danes okoli 1500 prebivalcev, ki so večinoma združenih v Skupnost Italijanov, ki neguje jezik, pesmi, plese, glasbo in posebno nošo, značilnosti globokih korenin.

 

Galižanci so še posebej ponosni na svojo bogato vokalno-instrumentalno tradicijo - diskante v ozkih intervalih oziroma napeve, ki se delijo v tri skupine (a la pera, a la longa in sota le pive). Za Galižano so karakteristični instrumenti instrumenti pive (podobni abruceškim gajdam) in el simbolo (podobni tolkalom) katerih kombinacija, na območju Severnega Jadrana, obstaja le v Galižani. Galižanska svečana noša pa  predstavlja pravi zaklad, ki se je prenašal iz generacije v generacijo, kar potrjujejo pogodbe o doti. Najpogosteje se je prenašala svečana svatbena noša, ki je kasneje postala praznična obleka.

 

Galižanska ženska noša

Galižanska nevesta (la novisa) je nosila srajco iz tankega belega blaga (camisa), nabrano in okrašeno s čipko okoli vratu, z rokavi, ki so se nabirali na zapestjih in so bili prav tako okrašeni s čipko ter s čipko od pasu navzdol. Nosila je podkrilo iz belega blaga, izvezeno na robovih (cotolo bianco de cotolina), na to pa črno krilo od valjane volne (sochena ali cotolo negro de gorgan), ki je padalo široko do gležnjev. Nad srajco se je nosil brezrokavnik iz črne svile ali brokata (camisolin). Ločeni rokavi iz črnega damasta ali brokata (manighe) so se navlekli preko srajce, na spodnjem delu pa je bil svileni rokav, ki je bil okrašen z reliefnimi cvetličnimi motivi. Zaradi elegance so galižanske žene običajno na telovnik pričvrstile steznik iz svile ali damasta (brasarola). Nad krilom so nosile dolg predpasnik, traversa, spredaj zavezan z mašno. Imela je še bel robec fasoleto de nas ali mus, ki je bil z enim koncem pritrjen na pas predpasnika in vezeni šal (fasoleto de spale), ki je bil nameščen okoli vratu na sprednji strani pa prekrižan na prsih s pomočjo zlate broške. Nosila je tudi ročno narejene bele bombažne nogavice, ki so segale do kolen in črne čevlje z ali brez vezalk.

Galižanke so nosile dolge zlate ogrlice, ovite večkrat okoli vratu, ki so bile sestavljene iz filigransko izdelanih majhnih okroglih elementov (cordon a pirusini) ali pa eno ali več preprostih verižic (cordon liso), na katerih je visel križ, srce ali zvezda. Na ušesih so jim viseli veliki zlati uhani s tremi obeski v obliki hruške (piroli).

Za praznike, s svojimi zelo elegantnimi pričeskami, niso niti malo zaostajale za Vodnjančankami. Narejene kite so bile zbrane na zatilju v figo (cogon), prameni na sprednji strani pa so bili česani valovito (cape). Valovite dele pričeske so utrjevale s sladkano vodo ali milom za perilo. Figa se je okraševala z lasnicami. La spada (srebrna igla v obliki ročaja meča) je imela osrednji položaj, a na nesimetričen način z obeh straneh pa so se vstavljale le cioche (igle s filigranskim okrasom) in trèmoli (igle s spiralnim telesom in glavo v obliki cveta, ki so nihale pri gibanju) in ciodi (srebrne igle s ploščato glavo).

 

Galižanska moška noša

Moška noša je bila bistveno manj dovršena, kot ženska. Za praznike so moški nosili srajco z visokim ovratnikom iz belega lana ali blaga, z naborki na prsih (camisa). Nad njo so oblekli telovnik iz črnega blaga ali tkanine s pečnimi nabori, ki so se prekrivali na prsih in dvojno zapenjali (camisolin). Črne hlače (braghe de gorg an) so bile narejene iz valjane volne in so segale do gležnjev. Nosili so tudi kratko črno jakno brez gumbov. Bele nogavice (calse) so segale do podkolen, čevlji iz telečje kože, imenovani sigrin, pa so bili v naravni barvi in zavezani z vezalkami. Na glavi so nosili kape iz črne tkanine. Mnogi mladi moški so na desnem ušesu nosili majhen zlati uhan v obliki alke.

 

PEROJSKA NOŠA – dragocena vezenina pravoslavne dediščine

Na jugozahodni obali južne Istre, obdan s mediteranskim rastlinjem, leži Peroj, ki ga njegovi avtohtoni prebivalci imenujejo Peroja. Peroj je prazgodovinsko naselje, ki je bilo že v rimskem obdobju znano letovišče, njegova zgodovinska pot pa je edinstvena v Istri. V 17. stoletju se je na območje Peroja naselilo 13 družin grško-pravoslavne veroizpovedi iz Črne Gore, katerih potomci so današnji prebivalci. Bili so pod zaščito Benetk, saj so se skupaj borili proti Turkom. V znak hvaležnosti so jim podarili istrsko mestece, ki se nahaja le kilometer od obale, od koder se odpira čudovitim razgled na Brione. Po 130 letih čakanja in obhajanju liturgij v pravoslavni cerkvi sv. Nikolaja v Pulju so leta 1788 dočakali izgradnjo svojo in zelo impozantno cerkev posvečeno čudodelniku sv. Spiridonu, nato pa še zvonik s kupolo in pravoslavno pokopališče. Ohranjanje tradicionalne vere je v vseh pogledih spremljalo življenje Perojcev, ki so bili predvsem pastirji in živinorejci, kasneje pa so začeli gojiti vinsko trto in oljke.

Živeč na svojem malem pravoslavnem otoku, v morju katoliških sakralnih objektov in obkroženi z vseh strani z istroromanskim prebivalstvom, so v veliki meri ohranili jezikovne in druge etnične značilnosti starega domačega kraja. Še posebej so ohranili svojo živahno žensko nošo, ki je po besedah dr. Jelke Ribarić Radauš, avtorici knjige "Ženska narodna noša v Istri" s svojim bogatimi in usklajenim večbarvnim vezenjem ena najbolj zanimivih pojav naše etnografske dediščine. Jelka Ribarić Radauš pripisuje vrednost vezenja na perojski ženski noši "ob bok najplemenitejšim vezeninam iz Konavl in okolice Zadra".

 

Perojska ženska noša

V perojsko svečano nošo spada srajca, ki je na prsih in rokavih bogato izvezena s svilo in obogatena s številnimi in živopisnimi svilenimi kitami. Srajco prekriva zeleno volneno oblačilo imenovano raša, pod katero so vidni le rokavi in razkošno vezeni deli na prsih srajce. Ves vez na srajci je bil narejen iz domače svilene niti, saj so perojski prebivalci gojili sviloprejke.  Opasano je z rdečo kanico in predpasnikom, ki se imenuje traveša. Na glavi so Perojke nosile zavezani vezeni robec faculet, ki je bil prav tako okrašen s svilenimi kitami, ki padajo na čelo. Na nogah so nosile nogavice nazubice in včasih opanke s kljunom oziroma crevlje.

Tako kot Vodnjančanke in Galižanke so se tudi Perojke rade bogato okraševale, najpomembnejši del nakita pa je bil medena ali posrebrena okrogla toka, ki se je nahajala na prsih, natančneje prstan s križem, okrašen s steklenimi biseri, ki je bil na prsih zavezan z rdečim trakom skupaj z gornjo obleko. Imele so še sponke, ki se imenujejo maite in čamprage ter okraske na laseh in uhane.

Lase, spleteno v dve kiti, ki sta se ovijale okoli glave, tako da nista bili vidni pod robcem, na poroki pa je perojska nevesta kiti ovila z rdečo vrvico cantalino, tako da je bil frizura še bolj bogata, robec pa še slovesnejši.

 

Perojska moška noša

Perojska moška noša se žal ni ohranila, vendar se spominjamo, da so je ob starinskem moškem oblačilu nosil pas, ki je bil sestavljen iz rdečih volnenih vrvic in okrašen z domačo svilo, katerega primer se hrani v Etnografskem muzeju v Zagrebu. Perojci so skozi čas popolnoma sprejeli oblačila, značilna za druge uskoke v Istri, in sicer dolge hlače iz belega blaga imenovane benevreke, zgornji plašč z rokavi koret in telovnik korzet, ki sta bila narejena iz domačega sukna.

 

ISTRSKA NOŠA – enostavnost okrašena z nakitom

Omeniti velja tudi nošo, ki jo je bilo na območju Vodnjana redkeje srečati, vendar je kljub temu bila še vedno karakteristična za to območje, saj so jo nosili južno-istrski Hrvati, ki niso bili avtohtoni Vodnjanci, Galižanci in Perojci.

Žensko oblačilo je sestavljala platnena srajca, preko katere je bila oblečena suknena modrna z dolgimi rokavi, opasana z volneno kanicom, pozimi pa preko nje prišla še dolga suknena čerma in ogrinjalo imenovano krpet. Na glavi se so nosile faco na kite, ki ga je nato nadomestil facolom, okrog pasu pa se je vezala traverša. Ženske so si lase pletle v kite, v katere so vpletale bele ali rdeče trakove (kordele). Premožnejše ženske so nosile nakit, značilen za celotno Istro. Kolare in kovane: pašete okoli vratu, štele in križe na prsih, broške-puntapete na srajcah in rančine na ušesih.

Moški so nosili bele hlače iz blaga, brezrokavnik iz temne tkanine na eni roki in na glavi kapico brez naborov. Zanimivo je, da so na desnem ušesu nosili uhan, ki je bil velik, kolikor je bil bogat boter, ki mu ga je podaril. Obleka pastirjev iz okolice Vodnjana je do konca puberteta, z namenom da bi ojačali, bila le srajca, kot odrasli pa so živino skrbeli v hlačah, srajci, kapi, opankah in jakni.

Vse tri noše predstavljajo dragoceno dediščino, ki v vsakem svojem detajlu filigransko orisuje, kako je nekoč izgledalo življenje prebivalcev Vodnjana, Galižane in Peroja. Zahvaljujoč dragocenim virom, kot sta knjigi "Ženska narodna noša v Istri" dr. Jelke Ribarić Radauš ter skupini avtorjev iz monografije "Vodnjan-Dignano – mesto zgodb" smo skupaj pokukali v to ogledalo preteklosti in upamo, da bas bodo čudovite noše vodnjanskega območja spodbudile, da obiščete ta del Istre.