Kažuni
Kamnite poljske hišice že stoletja predstavljajo strukturne elemente vodnjanskega podeželskega prostora. Z razvojem mesta se je začelo tudi obdelovanje zemlje, ki so jo kmetje najprej morali izkrčiti. Naši predniki so vse kamne pobrali iz zemlje in jih skrbno in potrpežljivo nosili do meja polj, kjer so jih z geometrično natančnostjo zložili in z drobnimi kamenčki povezali v suhozid.
Tako so nastajale masiere, s suhozidi obdana polja, groumasi, ogromni kamniti skladi in casite, kažuni. Kažuni so se s svojo obliko in strukturo odlično vklopili v sredozemsko pokrajino in se združili s suhozidi, ki obdajajo polja, vinograde in oljčne nasade.
Tudi, ko se je Vodnjan širil in so nastajale nove skupine hiš, ki so bile strnjene ena ob drugo, so se kažuni še naprej pojavljali v kotih polj ali sredi zemljišč, včasih pa tudi znotraj velikega kupa kamenja, značilne oblike, s stožčasto streho, mojstrsko oblikovani, skoraj vsi okroglega tlorisa in različnih velikosti.
Kažuni so bili varno zavetje pred nenadnim dežjem, pred soncem med opoldanskim počitkom, pogosto pa so služili tudi kot prenočišča, kadar delo ni bilo končano do večera. Občasno so bili tudi dobra zaščita pred tatovi v času trgatve. Uporabljali so se tudi kot zavetišča za živino, zlasti ovce. Kažuni so bili že od nekdaj sestavni del življenja naših prednikov.
Danes te gradnje postopoma izgubljajo svojo funkcijo zaradi razvoja mehanizacije in drugačnega načina obdelovanja zemlje, vendar to nikakor ne zmanjšuje njihove edinstvenosti in pomena, ki ga imajo za naše območje.
